Režiser filma Luc Besson je povedal, da je navdih za film črpal iz članka o francoski družini, ki je svojega otroka vrgla v kletko, ko je bil star pet let. Po prebranem članku, se mu je pojavilo vprašanje, kako takšen dogodek vpliva na psihično zdravje človeka. Kako nekdo tak sploh preživi in kako se spopada s svojim trpljenjem? To idejo je želel raziskati s filmom DOGMAN.

Trpljenje je skupno vsem ljudem in edini protistrup je ljubezen. Družba posamezniku ne bo v pomoč, je pa ljubezen tista, ki zdravi. In prav ljubezen, ki jo je Dogman prejel od svojih psov, mu bo pomagala.

Dogman brez Caleba Landryja Jonesa ne bi bil to, kar je. Za tako zapleten lik je potreben nekdo, ki je zmožen izražati vsa čustva, žalost, želje, moč in kompleksnost lika. Pretrpel je veliko, a kljub temu še vedno ohranil svoje dostojanstvo.